Klic na 112

Kadarkoli kličemo na številko 112 in potrebujemo pomoč službe nujne medicinske pomoči (NMP), si pri oblikovanju sporočila pomagamo z naslednjimi vprašanji:
  • Kdo kliče?
  • Kaj se je zgodilo?
  • Kje se je zgodilo?
  • Kdaj se je zgodilo?         
  • Koliko je ponesrečencev in kdo so?
  • Kakšne so poškodbe?
  • Kakšne so okoliščine na kraju nesreče?
  • Kakšno pomoč potrebujemo?

Na koncu posredujemo tudi svojo telefonsko številko, kar bo olajšalo ponovno vzpostavitev stika v primeru, da pride do motenj oz. prekinitve telefonske zveze.

Preden pokličemo NMP, se moramo prepričati, kakšne zdravstvene težave ima poškodovanec/nenadno oboleli. Oseba, ki kliče, naj ustrezne podatke posreduje čimbolj zbrano in umirjeno, seznanjena mora biti z zdravstvenim problemom, zaradi katerega kliče, dobro mora poslušati vprašanja in navodila dispečerja. Vedno počaka na zvezi, saj jo bo strokovnjak (zdravstveni tehnik – dispečer ali zdravnik) na drugi strani zveze povprašal še po kakšnih drugih pomembnih dejavnikih oz. ji dal navodila za učinkovito ravnanje na kraju nesreče.

Po danih navodilih dispečer svetuje klicatelju, kako naj počaka na prihod intervencijske ekipe. Nekdo mora ostati ob poškodovancu/nenadno obolelem in mu nuditi prvo pomoč v skladu z navodili, druga oseba pa naj počaka ekipo tako, da:
  • zapre domače živali (še zlasti psa, mačke, eksotične živali …);
  • odklene in odpre vhodna vrata, ograjo;
  • počaka reševalce ob cesti pred hišo;
  • čaka z dvigalom v stanovanjskem bloku;
  • počaka na dogovorjenem križišču ali ob objektu;
  • ponoči osvetli hišo, stopnišče;
  • z baterijsko svetilko pomaha intervencijski ekipi.

Prva pomoč, ki jo dajo prisotni na kraju dogodka in čimprej po dogodku, je v posameznih primerih bistvenega pomena za preživetje poškodovanih/nenadno obolelih. Izkušnje pa kažejo, da prisotni na kraju nesreče najpogosteje pokličejo ekipo NMP, sami pa do prihoda ne nudijo prve pomoči oz. so njihovi postopki doktrinarno neustrezni.

V primeru prometne nesreče nas bo dispečer povprašal še po naslednjih podatkih:
  • vrsta in število udeleženih vozil (motor, avto, tovornjak, avtobus …);
  • vrsta tovora (nevarnost eksplozije, požara, radioaktivnega sevanja);
  • število poškodovanih oseb in obseg poškodb (laična ocena dogodka);
  • znana tveganja na kraju dogodka (podatki, pomembni za aktiviranje drugih služb za zaščito in reševanje).